Ana Pepelnik – pesem Stanje na mejah

 

Res ljubim jesen ko se začne
najavljat. Spuščat sonce na nižje
nivoje zvoke mehčat zlatit obrise

dreves šumenje dreves usmerjat
v počasno odpadanje pisanih listov.

In rada imam tvoje in moje pogovore
ki postajajo vedno bolj umirjeni
počasni polni premolkov in sunkov.

Kaj so to meje. A res obstajajo.
Meje so nekaj kar moraš prestopit

da prideš na drugo stran. A veš
ko smo šli na morje recimo. Ne mami.
To ni bila meja to je bil policaj

in nič ni ustavil in nisi ga vprašala če gremo
lahko čez. A to je bila meja. Ja.

Lej. Tole je zemljevid. A vidiš te črte ki tečejo
okrog Slovenije. Ja. No. To je meja. Ja
ampak iz avta jo ne vidiš.

In zdaj bi jaz to mojo vodo dal tistemu fantu
z meje na televizji ob morju. In bi lahko

potem igrala fuzbal ker ne bi bil več žejen.
Umirjen pogovor. Ki dela jesen tako kot da nikoli več
ne bo snega ampak bo tole poletje podaljšano

na za zmeraj.Toplo bo leglo na ljudi kot deka.
Da te spravi v spanje in se zbudiš v sanje.

Advertisements