Argumentacija nepravilnosti pri spremembah Zakona o obrambi

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi, ki ga je Državni zbor sprejel na izredni seji 21. 10. 2015, zakonodajalcu omogoča, da vojski v imenu širšega varovanja državne meje podeli štiri civilnorepresivna pooblastila, in sicer pripadniki Slovenske vojske lahko v primeru takšne odločitve Državnega zbora “napotujejo”, “opozarjajo”, “začasno omejujejo gibanje oseb” in “sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic”. S tem je prvič v samostojni Sloveniji omogočeno, da vojska na ozemlju Republike Slovenije v obdobju miru izvršuje oblast nad civilnim prebivalstvom. Kljub temu da Sprememba Zakona o obrambi vključuje nekatere varovalke, namenjene preprečevanju zlorab, predstavlja korenit poseg v temelje organizacije države, med katere sodi vprašanje, kateri organi imajo moč izvrševati oblast nad ljudstvom. Do zdaj uveljavljena stroga ločnica med vojsko in policijo je v tem oziru posledica zgodovinskih izkušenj, ki so pokazale, da je vmešavanje vojske v notranjo politiko držav nevarno. Na primeru spremembe Zakona o obrambi je bil poseg v to ločnico sprejet brez kakršnekoli javne razprave pod pritiskom konkretne situacije prihoda večjega števila migrantov, utemeljen pa je bil z retoriko varnosti, ki migrante prikazuje kot grožnjo. Takšno postopanje nakazuje na tendenco oblasti po uvajanju nepremišljenih zakonodajnih sprememb v imenu varnosti. V tem imenu smo bili v okviru tako imenovane vojne proti terorizmu v zadnjem desetletju in pol priča številnim, za osebne svoboščine invazivnim ukrepom. Z nasprotovanjem spremembam Zakona o obrambi opozarjamo na in se zoperstavljamo tovrstnemu načinu delovanja oblasti, ki zavira demokratični potencial družbe.

Poleg problematičnega konteksta sprejema – in deloma zaradi njega – pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi problematičen tudi na tehnični ravni, na kar opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Dve od že omenjenih štirih civilnorepresivnih pooblastil, to sta “napotujejo” in “sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic”, ne obstajata v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije, na katerega se na novo dodani 37.a člen navezuje. To pomeni, da vsebina teh dveh pooblastil ni jasno določena. Prav tako v zakonu ni opredeljeno, ali vojska pri izvrševanju svojih pooblastil sme uporabljati prisilna sredstva in če že, katera. Nadalje, v zakonu manjka jasna opredelitev načina sodelovanja s policijo in hierarhije pri izvajanju operativnih nalog. Sindikat vojakov Slovenije pa je opozoril tudi na neusposobljenost vojakov za izvajanje nalog ohranjanja javnega reda in miru. Kot menijo v sindikatu, je to ena izmed najzahtevnejših nalog policije in v primerih nepravilnosti bo odgovornost padla na neusposobljene vojake.

Kljub vsem tehničnim pomankljivostim in nevarni uporabi retorike varnosti je bil zakon brez zapletov čez noč spremenjen. Mediji so v večji meri prevzeli utemeljitve vlade in razen omembe kakšne tehnične pomankljivosti, smiselnosti zakona niso prevpraševali. Retoriko varnosti so legitimirali in nadaljevali do točke, na kateri je še pred dvema mesecema splošno obsojana taktika postavljanja ograje postala povsem sprejemljiva. Zavračamo takšno militarizacijo javne debate v luči konkretne situacije, ki je vse prej kot le varnostna. Hkrati pa opozarjamo na nevarnost poenotenja medijskega prostora in oblasti oziroma lažne državotvornosti medijev. Zgodovina, tudi evropska, nas uči, da je takšno poenotenje ob hkratni prisotnosti politične in gospodarske krize, ki smo jima priča tudi sedaj, nevarno.

Zato pozivamo organizacije in posameznike, naj podprejo referendumsko pobudo in s tem pomagajo ohranjati odprt javni diskurz, osvobojen strahu in zavajajoče retorike varnosti. Obenem pozivamo Varuha človekovih pravic, da omenjeni zakon vloži v ustavno presojo pred Ustavnim sodiščem RS.

Advertisements